Dan veličasten, nad gorami modrina,
visoko na nebu orel se pne.
Spokojno počiva pod njim vsa širjava,
mogočni gozdovi klanjajo se.
Ostro oko nad kraljestvom opreza,
nad jaso pa nekaj mir mu skali;
jezdec v diru po poti se spušča,
ranjen iz boja proti domu hiti.
V bitki obležali so bratje njegovi,
le on se je rešil, da dom posvari.
V noči premagal je širne gozdove,
opešan v močeh tam ob stezi leži.
"Daj, ponesi ta klic do mojih ljudi!
Reši naš rod!" še ptici veli.
Žarki prodrejo skozi vejevje,
orel se vrne zopet nad kraj.
Deklica majhna tam zvončke nabira,
na mestu nesrečnem zdaj spet je raj.