Popuščajo moči,
strah ustavlja jim korak,
rešilna misel vztrajno
prikrade se v glavo:
Da bi stopili v skrito,
sotesko svete zemlje.
Zapoved tja jim brani,
prekletstva se boje.
A strah pred preganjalci
zmaga strah pred vero,
v agoniji strašni
vest utiša glas.
Odgrnjena bršljana
je zavesa in
odstrt pogled v čaroben
svet cvetočih trat.
Orli izginjajo v višavah,
v mesečini up še tli,
poslednja pesem pa odmeva,
ujeta v večnosti!
A že se v jezi stresa
oskrunjen kraj na zemlji,
v vrtincu vetra je
ujeto cvetje s polj.
Dež drvi z oblakov,
blisk nebo razkolje,
grom gluši ušesa,
mraz pobeli breg.
Kam se skril boš človek
pred srdom svete jeze?
Veš, da ni rešitve,
a telo te sili v beg.
Kar meseno je,
spreminja se v kamen,
kri trdi se in
ustavljen je utrip.
Kaj dogaja z njimi se,
da gibi otrde
in njih korak
ni nikdar dokončan?
Še danes vidiš trumo
skal v dolini teme;
zdi se, da beže
pred srdom
večnosti.