tam na robu gozda kjer je brezov log
stoji kamnita hiša s cvetjem naokrog
lepa magdalena sama tam živ
noc obrne ure in ona zamiži
prišel je njen ljubi prav iz dna srca
prinesel ji je rože z groba utrgane
krvavo rdeče rože in flavto iz kosti
za svojo magdaleno ki čaka in gori
lepa magdalena je razpletla kiti dve
razprla je kolena in dvignila dlani
zvonovi so prinesli slike skozi čas
vso noč je ogenj božal bel kamnit obraz
nizko so šle megle v berezov gaj
in vlekle na ušesa šepet smeh in stok
do jutra ko je v vetru zakikirikal dan
do jutre ko je vstala magdalena iz sanj
nori psi so lajali in kazali za njo
a lepa magdalena ni slišala besed
piskala je pesmi na flavto iz kosti
za ljubega ki v grobu pod vekami lezi
vstajal je njen dragi tri leta vsako noč
iz kreste v njeni glavi zavit v satenast prt
ni slišal modrih sov ne bobnanja dežja
ne vetra ke v noči goni konje prek neba
in slep ni videl časov ki so gaj prišli
in v njej raztrgali mir in sveto ime
odplazil si je v dušo v najtemnejši kot
izdala ga je draga kot juda iškariot
nizko so šle megle prav v berezov gaj
in vlekle ne ušesa šepet smek in stok
do jutra ko je v vrtu zakikirikal dan
do ure ko je vstala magdalena iz sanj
tatovi so hodili in kradli vsak večer
a pravi ljudi njen ni nikdar več prišel
nori psi so in kazali za njo
in lepo magdaleni je bilo hudo
leta so minila posušil se je obraz
čas odpada z brez prihaja zima in mraz
stara magdalena pa s flavto iz kosti
piskala in gleda v noč dokler se ne zdani
