Solze
Rosne kaplje v plesu s solzami
v jutru, ki zdrami ga rog.
Svinčenih obrazov možje trgajo
telo iz objema ljubljenih rok.
Truma teles nemo zapušča
pripete duše na raj gora.
Zakaj od roke velikih ljudi
ni vas obvarovana bila?
Mu osma jesen šele da nežnost trav,
sliši simfonijo gora,
odžeja se z žuborečo svežino,
opija z vetrom sončnih širjav.
Mladost kazi ugaslost v pogledu,
ko trka na vrata ljubljena
in otrok, držeč se za krilo, vidi,
kaj mami zbije vrč 'z rok na tla.
Krošnje in polja pojo ti z menoj, da jaz
ljubim te.
Le v slapa bučanju še slišim tvoj smeh,
saj tišina ubija me.
Z lužami muk in udarci življenja jaz
ljubim te.
V molku premnogih grobov včasih najdem te,
hrup preglaša me.
Daj mi odgovor …
In je zakričal, da ne zmore tako,
da je ljubil le njo,
da zvestoba gasila je žejo mesa.
V glavi tolče le otroški jok:
"Mati, povejte, kdo je ta mož?"
